POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA
ZA 26. SVETOVNI DAN BOLNIKOV 2018

Mater Ecclesiae / Mati Cerkve:
»Glej, tvoj sin! … Glej, tvoja mati!«
In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26-27).

Dragi bratje in sestre,

Cerkev mora služenje bolnim in tistim, ki skrbijo zanje, nadaljevati z novim zagonom, v zvestobi Gospodovi zapovedi (prim. Lk 9,2-6; Mt 10,1-8; Mk 6,7-13) in v skladu z zgovornim zgledom svojega ustanovitelja in učitelja.

Tema letošnjega svetovnega dneva bolnikov so besede, ki jih je Jezus s križa izrekel materi Mariji in učencu Janezu: »Žena, glej, tvoj sin! … Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26-27).

Gospodove besede odlično osvetljujejo skrivnost križa, ki ni znamenje tragedije brez upanja, ampak kraj, na katerem je Jezus pokazal svojo slavo in skrajno ljubezen, ki je postala temeljno pravilo krščanske skupnosti in življenja vsakega učenca. Jezu­sove besede so predvsem vir Marijine materinske poklicanosti v odnosu do vsega človeštva. Marija je še posebej postala Mati učencev svojega Sina, skrbela je zanje in za njihovo pot. Kot vemo pa sta del materinske skrbi za sina ali hčer tudi materialna in duhovna razsežnost. Neizrekljiva bolečina križa je presunila Marijino dušo (prim. Lk 2,35), a ni je ohromila. Nasprotno, zanjo kot Gospodovo Mater se je začela nova pot podarjanja. Jezus je na križu izrazil skrb za Cerkev in vse človeštvo ter Marijo poklical k isti skrbi. Izlitje Svetega Duha na binkošti, ki ga opisujejo Apostolska dela, nam kaže, da je Marija začela opravljati svojo nalogo v prvem krčanskem občestvu. Njena naloga se nikdar ne bo končala.

Jezusov ljubljeni učenec Janez predstavlja Cerkev, mesijan­sko ljudstvo. Marijo je moral prepoznati za svojo Mater. Poklican je bil, da jo vzame na svoj dom, da v njej vidi zgled za slehernega učenca in za materinsko poklicanost, ki ji jo je zaupal Jezus, z vso skrbjo in načrti, ki sodijo poleg: ljubeča Mati, ki rojeva otroke, ki lahko ljubijo, kot zapoveduje Jezus. Zato je Marijina materinska poklicanost k skrbi za svoje otroke prešla na Janeza in na vso Cerkev. V Marijino materinsko poklicanost je tako vključeno vse občestvo učencev.

Učenec Janez, ki je vse delil z Jezusom, je vedel, da Učitelj želi vse ljudi voditi k srečanju z Očetom. Priča je bil dejstvu, da je Jezus srečeval veliko ljudi, ki so trpeli zaradi duševnih bolezni, ker so bili polni ponosa (prim. Jn 8,31-39), in zaradi telesnih tegob (prim. Jn 5-6). Vsem je izkazoval milost in odpuščanje ter ozdravljal bolne kot znamenje obilnega življenja v Božjem kraljestvu, kjer bo Bog obrisal vse solze. Enako kot Marija, so tudi učenci poklicani k medsebojni skrbi, a ne le to. Vedeli so, da je Jezusovo srce odprto za vse brez izjem. Evangelij Božjega kraljestva je bilo treba oznanjevati vsem in krščansko dobroto je bilo treba usmeriti k vsem, ki so v stiski, ker so ti ljudje Božji otroci.

Materinska poklicanost Cerkve k pomoči potrebnim in bolnim se je v vsej dvatisočletni zgodovini konkretno udejanjala v bogati vrsti različnih služb v dobro bolnim. Ne smemo po­zabiti na to dolgo zgodovino požrtvovalnosti, ki se po vsem svetu nadaljuje še danes. V državah, kjer je sistem javnega zdravstva dobro razvit, delo katoliških kongregacij in škofij ni le v nudenju kakovostne zdravstvene oskrbe v svojih bolnišnicah, ampak tudi v postavljanju človeka v središče procesa zdrav­lje­nja in opravljanje znanstvenih raziskav v popolnem spoštovanju življenja in krščanskih moralnih vrednot. V državah, kjer sistemi javnega zdravstva niso dobri oziroma sploh niso vzpostavljeni, Cerkev skuša narediti vse, kar je v njeni moči glede skrbi za bolne in zdravja, da bi odpravila smrtnost otrok in izkoreninila določene razširjene bolezni. Povsod skuša zdraviti, tudi če to ni njena naloga. Podoba Cerkve kot 'poljske bolnišnice', ki sprejema vse tiste, ki jim je življenje zadalo rane, je zelo kon­kretna resničnost, kajti v nekaterih delih sveta so misijonarske in škofijske bolnišnice edine ustanove, ki nudijo prebivalstvu potrebno zdravljenje.

Ob spominu na to dolgo zgodovino služenja bolnim se krš­čansko občestvo lahko veseli še zlasti tistih, ki to službo opravljajo danes. Ozirati pa se moramo tudi v preteklost, ki nas lahko obogati. Iz nje se lahko od mnogih ustanoviteljev zavodov, ki so služili bolnim, naučimo požrtvovalne veliko­dušnosti, ustvarjalnosti, ki jo je navdihnila dobrodelnost, številnih pobud, ki so nastajale v dolgih stoletjih, in predanosti znanstvenemu raziskovanju z namenom bolnikom nuditi ino­vativno in zanesljivo zdravljenje. Ta dediščina preteklosti nam pomaga snovati boljšo prihodnost, na primer z varovanjem katoliških bolnišnic pred globalno razširjeno poslovno misel­nostjo, ki skuša iz varovanja zdravja narediti dobičkonosne posle, ki vodijo v zavračanje revnih. Organizacijska inteligenca in dobrodelnost zahtevata spoštovanje dostojanstva bolnega, ki mora biti nenehno v središču procesa zdravljenja. Takšen bi moral biti tudi pristop kristjanov, ki delajo v javnih strukturah, in ki so po svojem služenju poklicani k zglednemu pričanju za evangelij.

Jezus je svoji Cerkvi podaril moč ozdravljanja: »Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja … Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli« (Mr 16,17-18). V Apostolskih delih beremo o ozdravljenjih, ki sta jih izvrševala Peter (prim. Apd 3,4-8) in Pavel (prim. Apd 14,8-11). Cerkev odgovarja na Jezusov dar in se zaveda naloge, da bolnim prinaša Gospodov pogled, poln nežnosti in sočutja. Pastorala zdravja je še vedno in bo tudi v prihodnje potrebna in temeljna naloga, ki jo morajo vsi, od župnijskih občestev do največjih zdravstvenih zavodov, opravljati z novim poletom. Omeniti moramo tudi ljubezen in vztrajnost, s katerima mnoge družine skrbijo za svoje kronične bolnike ali močno prizadete otroke, starše in sorodnike. Skrb v družini je izredno lep zgled ljubezni do človeka, zato jo je treba temu primerno priznati in jo podpirati z ustreznimi politikami. Zdravniki in medicinske sestre, duhovniki, posvečeni možje in žene, prostovoljci, družine in vsi tisti, ki skrbijo za bolne, se tako udeležujejo tega cerkvenega poslanstva. To je skupna odgovornost, ki bogati vrednost vsakodnevnega služenja vsakega od njih.

Mariji, Materi nežnosti izročamo vse bolne, tako na telesu kot na duši, da bi jim pomagala ohranjati upanje. Prosimo jo tudi za pomoč, da bi lahko sprejemali bolne brate in sestre. Cerkev ve, da potrebuje posebno milost, da bi se lahko izkazala za vredno evangeljske naloge služenja bolnim. Naj nas molitve k Božji Materi združijo v nenehni prošnji, da bi vsi člani Cerkve z ljubeznijo živeli poklicanost služiti življenju in zdravju. Naj bo Devica Marija naša priprošnjica za 26. svetovni dan bolnih. Naj pomaga bolnim, da bi svoje trpljenje živeli v občestvu z Gospodom Jezusom in podpira vse tiste, ki skrbijo zanje. Bolnim, zdravstvenim delavcem in prostovoljcem iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 26. novembra 2017.
Na praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva.

papež Frančišek

PISMO BOLNIKOM OB SVETOVNEM DNEVU BOLNIKOV

11. februarja 2018

Pozdravljeni!

Pravkar se je izteklo leto 2017, ki smo ga radi poimenovali tudi »svetogorsko«. Obhajali smo ga srečni in veseli, posebej pa Bogu močno hvaležni za svetogorske dogodke prikazanja Device Marije pastirici Urški iz Grgarja in za 300. obletnico kronanja (6. junija 1717) milostne svetogorske podobe, ki jo je Sveti Gori ob posvetitvi prve cerkve na Skalnici že davnega leta 1544 podaril znameniti oglejski patriarh Marino Grimani.

Kratek zapis, pismo in sporočilo vam, dragi pre­izku­šani bratje in sestre, dragi bolniki bi rad naslonil na ta, za nas vse dragoceni milostni kraj, ker sem prav tam, na Sveti Gori, že kot otrok odkril in po svoje podoživljal močno in skrivnostno vez, ki se zgodi med bolnikom ali človekom, ki se zaradi stiske in nevarnosti zateka k Materi, varuhinji in priprošnjici. Moj navdih se je hranil pri votivnih podobah, slikah in zapisih, ki so krasili stene za oltarjem. Nisem vsega razumel, vendar sem tam, viso­ko na Skalnici (682 m), na njenem domu, kot sama pravi pastirici Urški: »zgradite mi hišo«, odkrival resničnost in varnost njene materinske navzočnosti …

Dragocena izkušnja in posebno doživetje je bilo zame leto 1973, ko je pater Marjan Šef z odlično ekipo so­de­lavcev organiziral veliko, vseslovensko romanje bolnikov v Lurd. Romali smo s posebnim vlakom, ki ga je kot duhovni oče spremljal tedanji mariborski škof Maksi­miljan Držečnik. Romal sem kot bogoslovec – bolničar in tako od bliže in neposredno spoznal mnogo zdrav­stve­nega osebja in še več skrite stiske bolnih in trpečih.

Ena od postaj mojega duhovniškega popotovanja je v devedesetih letih postala župnija Šempeter pri Gorici. Poleg rednega pastoralnega dela v župniji je bila prav splošna bolnišnica kraj posebnega dušnopastirskega po­slanstva. Redni tedenski obiski bolnikov in mnogi izredni, skoraj vsakodnevni, so me zaznamovali in na poseben način oblikovali. Počasi sem spoznaval, da je duhovnikova navzočnost v bolnišnici v času zdravljenja pomembna in dragocena, da tudi duša potrebuje zdravila in luči, da se bolno telo lahko ponovno okrepi in zaživi. Kako pomem­bna je zakramentalna vez z Gospodom, ki posluša in zdravi, in kako velikega pomena je »zakrament besede«, iskrene in prijateljske besede, ki tolaži, razveseljuje, vliva upanje in krepi, in kako pomirjajoče deluje tiha prisotnost, molitev in spoštljiv molk …

In še mnogo dragocenih doživetij in izkušenj, ki so se nadaljevale kasneje tam na Obali in v izolski bolnišnici in zdaj tu v Idriji, kjer po svojih skromnih močeh redno obiskujem bolne v psihiatrični bolnišnici, pa še vmes, ko sem tudi sam potreboval bolnišnično pomoč.

Dragi prijatelji,

v nadaljevanju našega kramljanja se sedaj posvetimo papeževi poslanici za 16. svetovni dan bolnikov, ki nosi pomenljiv naslov: Mati Cerkve.

Prav tam, na Kalvariji, pravi sv. oče, se je po Jezusovih besedah Mariji: »Glej tvoj Sin« in nato apostolu Janezu: »Glej tvoja mati«, zgodila nova resničnost. Iz Jezusove daritve se je rodila Cerkev. Tako Kalvarija ni kraj brezupne tragedije, ampak izvir novega upanja.

Sveti oče v poslanici opiše vlogo Marije in ljubljenega učenca Janeza. Pravi: »Neizrekljiva bolečina križa je presunila Marijino dušo, toda ni je ohromila. Nasprotno, zanjo kot Gospodovo Mater se začenja nova pot podaritve. Križani Gospod skrbi za Cerkev kot tudi za vse človeštvo in Marija je poklicana deliti z Njim isto skrb. In ljubljeni učenec, ki predstavlja novo – mesijansko ljudstvo, mora Marijo prepoznati za svojo mater. Zato Marijina mate­rinska poklicanost preide na Janeza in na vso Cerkev, na ves zbor Kristusovih učencev.

Papež v nadaljevanju poslanice poudarja, kako se je skozi dvatisočletno zgodovino Cerkve udejanjila velika rodovitnost različnih služb do bolnikov in trpečih ter dodaja: »Jezus je zapustil Cerkvi svojo ozdravljajočo moč: Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli (Mr 16,17–18)«. Jezusov dar ostaja za Cerkev naloga in poslanstvo, saj ve, tako rimski škof: »da mora prinašati bolnikom isti Gospodov pogled, bogat z nežnostjo in sočutjem.«

Papež Frančišek zaključi poslanico s povabilom: »Mari­ji, Materi nežnosti izročamo vse bolne tako na telesu kot na duhu, naj jih v njihovem upanju podpira in varuje.«

Tako, bratje in sestre, dragi bolniki in sodelavci v bolniški pastorali, naj nas vse in povsod spremlja in povezuje molitveni spomin in varstvo lurške Matere Božje!

Lep in prisrčen pozdrav iz Idrije!

župnik Jože Pegan